Kako začeti z opisom žura, ki je bil tako poln nasprotij, kot naš zadnji žur? Mislim, da se bo tale sestavek določenim ljudem zdel poln protislovij, čeprav, morda pa tudi ne. Skratka, naš prvi žur v tem študijskem letu je za nami in čas je, da napišemo kaj o njem, da bodo tisti, ki so ga špricali, vedeli, kaj so in česa niso zamudili.

Če se zadeve lotimo kronološko, lahko začnemo z opisovanjem nadvse zanimivega fenomena, do katerega je prišlo okoli 9:15. Kot ponavadi, ni bilo na žuru, čeprav se je le-ta uradno začel že dobrih petnajst minut nazaj, še skoraj nobenega. Trdnjavo je na tleh zadrževala zasedba enega pripadnika slovenistične strani in osmih zagovornikov prevajalstva oziroma medjezikovnega posredovanja ter ena oseba bolj strojnega prepričanja. In kaj si je pri tem zaslužilo naziv fenomena? Kljub temu, da se naša predraga fakulteta in posledično seveda tudi oddelka za prevajalstvo in slovenistiko lahko pohvalijo z razmerjem spolov, ki govori po najbolj drznih ocenah vsaj 2:3 v korist punc, je bilo ob 8:15 po greenwiškem vmesnem času, upoštevajoč vse potrebne premike ure, v Companierosu okoli mizice nagnetenih osem pripadnikov moškega prepričanja in vsega ena gospodična, kar je svojevrsten rekord.

Tekom večera, so počasi začeli prikapljevati ljudje tako slovenistične, kot tudi prevajalske oziroma medjezikovnoposredniške struje, kar je na srečo vseh prisotnih povzročilo razmeroma uravnoteženo uravnovešenost števila pripadnikov obeh spolov. Žal pa moram napisati, da se en faktor cel večer ni uravnovesil. Število prevajalcev je napram številu medjezikovnih posrednikov ostalo zanemarljivo nizko. Pohvaliti moram nekaj naših starejših kolegov, ki so kljub temu, da se na oddelku fizično ne zadržujejo več toliko in tudi niso niti približno toliko poslušali o pidžin.org gor in pidžin.org dol, uspeli izvedeti, kdaj, kje, in da žur sploh je ter prišli celo precej zgodaj, kar je v primerjavi z našo generacijo, ki se na faksu zadržuje vsak dan, in za razlog ne-obiska žura navede, da niso vedeli kdaj/kje/da sploh bo, kljub temu, da je plakat visel na vratih skoraj vseh učilnic, kjer se člani OP udeležujemo pedagoškega procesa, da ne omenjam, da se je o žuru pisalo tudi na pidžinovi spletni strani in na forumu. Naša generacija že tako velja za relativno off-beat, da pa pride na žur manj kot ena skupina, je pa preprosto žalostno.

Ampak, kot se po angleško tako lepo lahko reče, ustrezite sami sebi. Zamudili ste, po mojem mnenju, žur z najslabšo organizacijo do zdaj, ki pa je zahvaljujoč srečni konstelaciji nebesnih teles na koncu postal vsaj zame (in še za nekaj kolegov) najboljši prevajalski žur v mojih štirih letih na OP (in mislim, da sem se udeležil bolj ali manj vseh). Dovolite, da na kratko ponazorim, kako je taka kombinacija mogoča. Downside: zaradi nepoznavanja Companierosa, je bilo naše prizorišče rahlo drugačno, kot si je pisec-organizator to zamišljal. Pristali smo zunaj (no, v relativno dobro zaprtem zimskem vrtu), brez glasbobruhajoče napeljave (kdo je že bil v lokalu, ki v prostor, kjer bi naj bil žur, ne napelje zvočnikov?), s 60 kuponi za tekile (ki se jih seveda ni dalo zamenjati za kako brezalkoholno zadevo), in brez hrane (za katero so rekli, da bo). Upsides: Ta zimski vrt je dejansko omogočal človeku ohranjati normalno telesno temperaturo, saj se je ogrel ravno na nekaj čez dvajset stopinj, v nasprotju z notranjo savno. Glasba, ki je donela iz notranjosti, je bila še zmeraj dovolj glasna za ples in dovolj tiha, za normalen pogovor (poudarek na SPOZNAVNI žur). Ker ni bilo savne, tudi pretirane potrebe po (brezalkoholni) pijači nismo čutili, ker pa ni bilo hrane, smo lahko spet izpeljali tradicionalni medžurni burek. Skratka, odšli smo ob 3h zjutraj in vsaj jaz nisem pogrešal ničesar. Pa tudi nobenih pritožb od sožurerjev nisem slišal. Bo že držalo kar pravijo – ni važno kje, kdaj in kako ampak s kom! In pri tem moram pohvaliti naše upanje vzbujajoče medjezikovne posrednike (predvsem prvi letnik), ki so z množično udeležbo žur spremenili v Žur. Brez vas ne bi bilo nič in veseli me, da se je ta zlovešč cikel nežurerskih pripadnikov OP končal in da bomo na žurih končno spet imeli družbo tudi malček starejši žurerji.

Dosežen torej ni bil le en cilj. Spoznavanje z našimi bodočimi lektorji. No, vsaj nekateri smo imeli polne roke dela s spoznavanjem vseh naših mladih kolegov in se nismo utegnili pridružiti notri še slovenistom, ki so se, po besedah slovenistične organizatorke, „dobro napil’“. Sklepam, da to pomeni, da so se tudi oni imeli v redu.

Še enkrat se zahvaljujem vsem prisotnim za prisotnost, vsem treznim za treznost, pijanim za pijanost, skratka, kar je važno je, da smo se imeli fajn. Tudi če morda komu kaj ni bilo všeč, sem prepričan, da bo naslednjič boljše.

Seveda pa vabim tudi vse, ki bi morda želeli kakorkoli prispevati k nastajanju takih in drugačnih prevajalskih in medjezikovnoposredniških prireditev v prihodnje, da mene, ali druge pidžinovce pocukate za rokav in poveste kaj bi kje kako s čim počeli. Prepričan sem, da bomo našli kaj za vas.

Torej, vsem ki ste prišli, kapo dol. Pravi ste. Ampak, da ne boste mislili, da prevajalci žuramo le tam. V zadnjih dnevih smo začeli sestavljati salsa squad, ki bo strašil po salsa žurih. Za podrobnejše informacije se obrnite name, na Anžeta ali na pidžinov forum, kjer lahko tudi pokomentirate zadnji žur.

Vsem, ki vas ni bilo, pa sporočam: vabljeni ste na naslednji žur, ki bo… No, saj veste, kje boste izvedli.